Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 28. april 2023 ― Simon Kocjančič deluje na področju slikarstva, risbe, grafike, fotografije, instalacije in umetniških zinov. Svoj formalni jezik gradi na meji med različnimi svetovi: figuraliko in abstrakcijo, toplimi in hladnimi barvami, oblimi in oglatimi oblikami, risbo in barvnim poljem itd. Prav tako v svojih delih tudi na vsebinski ravni vseskozi prehaja med osebnim in družbenim ter notranjim in zunanjim svetom. Na tokratni razstavi z naslovom Prazno kraljestvo predstavlja svoja najnovejša dela velikih formatov, ki jih dopolnjujejo male slike in grafike. Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršnekoli snovi (v nematerialnem pomenu besede). Kar napihuje ta bleščavi balon, je nepotešljiva želja, ki ne priznava nikakršnih omejitev, v svojem hlastanju po še in še več pa se ne utegne niti vprašati, kaj je njen smisel in namen. Umetnik k tej problematiki pristopa neobremenjeno in s kančkom humorja. Njegova značilna kožnato rožnata barva mutira v škrlatno in običajno vedra modrina bolestno pozeleni. Tudi njegovi prepoznavni, ponavljajoči se motivi, ki navadno nimajo določenega pomena, postanejo sporočilni. Eden od njih – značilna krožno-kvadratna oblika, ki se v umetnikovih delih redno pojavlja od leta 2017 dalje – v teh slikah lahko nastopa kot metafora za željo, ki zida gradove v oblakih, in hkrati kot simbol laskavega, ampak lažnega nebeškega kraljestva. Obenem pa lahko predstavlja tudi ravno nasprotno – prostor, kjer si je od nenasitne želje mogoče odpočiti. Podobno velja tudi za motiv zidu iz opek, ki je od leta 2017 nepogrešljiv v Kocjančičevih slikah, kjer se pojavlja v različnih oblikah – od preproste mrežne risbe, ki se pne čez ozadje slike, prek tridimenzionalne, ampak prosojne stene, do deloma ali povsem zgrajene »žive« hišice s parom žalostnih oči. Motiv lahko v tem kontekstu razumemo kot aluzijo na nesmisel

Hiša kulture v Pivki, 24. april 2023 ― osebna razstava Adrijan Praznik WHO CAN BE SURE OF ANYTHING 5. – 26. 5. 2023 otvoritev 5. 5. ob 19. uri kustosinja Mojca Grmek Adrijan Praznik je slikar srednje generacije, ki je v slovenskem umetnostnem prostoru že dobro prepoznan, razstavlja pa tudi v tujini. Pri ustvarjanju svojih slik se poslužuje različnih materialov in postopkov, ki jih združuje in prepleta tudi znotraj posamezne slike, prav tako se v njegovih delih sočasno pojavljajo različne teme. Njegov način ustvarjanja je torej izrazito kolažen, to pa umetnik razume kot odraz časa, v katerem živimo, in še posebej načina, kako doživljamo naš vsakdan. Na tokratni razstavi predstavlja svoja novejša dela, v katerih se osredotoča na plastenje tkanin z različnimi teksturami in vzorci, barvnih nanosov in raznih drugih materialov, kot so mreže, papirji, najdena besedila, podobe itd. Umetnik materiale nanaša v več plasteh in na ta način ustvarja reliefnost slikovne površine, ki jo mestoma še dodatno razgiba s pastoznimi nanosi izbrane barve, največkrat črne in bele, ali omejene palete barv. Površino na koncu prekrije z lakom in s tem poudari svetlobno risbo, ki se ustvarja v reliefu. V slike pogosto vključi tudi besedilo, ki nastopa obenem kot naslov, ali jasno izriše posamezne motive, ki delujejo kot simboli (npr. nagelj ali mrtvaška lobanja). Dela, ki nastanejo skozi ta proces, zaznamuje igra kontrastov, ki se odvija na različnih ravneh – med pisanim tekstilnim kolažem in pretežno monokromnimi barvnimi ploskvami, med urejeno zasnovo spodnjih plasti in sproščenimi nanosi barv čeznje, med reliefnimi in gladkimi površinami ter osvetljenimi in osenčenimi predeli, nenazadnje pa tudi med očitno neposredostjo osrednjega polja in aluzijami, ki izhajajo iz akcentov na robovih. Metoda premišljenega združevanja in prepletanja različnih materialov in postopkov, s katero umetnik ustvarja neskončno igro kontrastov v svojih slikah, pogojuje tudi proces njihove interpretacije – opredeljuje ga nenehno prehajanje med asociacijam